Oh! prišel je ta dan,vsega se še dobro spomnim kot da bi bilo včeraj.Vračajo se mi vsi grozni spomini ter neprijetni občutki. Imam zelo solzne oči ko se spomnim da je na ta dan lansko leto poginil moj konj Willow! Z menoj je bil od malih nog,bil mi je zvest konj in dober prijatelj, če se le spominjam kaj sva vse doživela skupaj , še bolj me razočara to da sem jaz kriva za njegovo prezgodnjo smrt.Šla sva na čisto navadno ježo v hribe ampak  oče mi je strogo prepovedal da grem na Irino pečino (tako se je imenoval kraj v hribih) vedno me je zanimalo zakaj?bila sem radovedna  in namesto da bi zavila na Beeswax pot kot ponavadi sem tokrat zgolj iz radovednosti  šla na Irino pečino.Med potjo sem se spraševala zakaj je ta pot tako nevrna ? Pot je potekala lepo in sproščeno nič kaj nevarnega ni bilo za videti.Ko sem prišla na vrh se je Willow lepo pasel na travi

jaz pa sem razgrnila veliko deko ki mi jo je spletla nona  in se vlegla ter opazovala oblake.Willow je začel postajati nemiren  nisem vedela kaj ga je prijelo rezgetal je ter brcal , bilo ga je zelo strah hotel mi je dopovedat naj hitro greva ampak jaz sem ga samo gledala! Poskušala sem ga pomiriti nakar se je nad nama začel valiti velik kup nevarnega kamenja.Hitro sem ga zajezdila  ter zdirjala po klancu navzdol bežala sva  hitro kakor se je le dalo Willow pa je vedel da pobeg ni rešitev,kar naenkrat se je silovito vstavil mene pa je poneslo na drevo še zadnjič mi je zarezgetal nato pa ga je nasul velik kup kamenja ter ga potisnil v prepad.Takrat se mi je ves svet sesu, kakor hitro sem le mogla sem stekla na konec prepada tam pa me je čakalo truplo ki je še malo migalo takoj sem stekla do Willow-a  in ga objela  takrat me je še zadnjič pogledal ter izdihnil.Solze so kar tekle in tekle kesala sem se ter se objokana obtoževala kako sem lahko to naredila mojemu zvestemu prijatelju.Nato pa je mimo prišel pohodnik hotel me je odpeljati v bolnico jaz pa sem samo sedela zraven konja in jokala,prijel me je za roko ter me objel prepričal me je da sem odšla zjim.Ko je oče izvedel za to tragedijo je bil besen name ter me tisti dan močno pretepel ter mi očital zakaj ga nisem ubogala tistega dne sem si prisegla da nebom imela več nobenih stikov s konji saj me je to preveč prizadelo.Minevala so leta in ševedno si nisem odpustila za moje napake, ampak  časa nisem morala prevrteti nazaj.Šla sem na sprehot v  gozd  napoti do gozda sem videla klavniški tovornjak iz katerega je pobegnil hudo ranjen konj ki je komaj galopirav v gozd hitro sem stekla za njim a ga nisem našla  na tleh so se samo poznali odtisi krvavih kopit.........

Tiko hors 22

Grmelo je ter se bliskalo, dež je padal sunkovito nikjer ga nisem videla .Mislila sem, da imam privide ampak nažalost niso bili!Sledila sem krvavim sledem nakar se je zaslišal  glas pištole.Lastnika tovornjaka sta konja obstrelila takrat sem ga videla konj se klub poškodbam  ni dal ter je stekel globoko naprej v gozd.Skrivala sem se za drevesom ter poslušala kako Lastnika preklinjata eden čez drugega ker nista dobila konja  nakoncu sta se usedla v tovornjak in se odpeljala dalje češ da je že toliko poškodovan da bo slej kot prej poginil v gozdu.Delala se je že  tema bila sem v skrbeh za konja  ampak v taki temi še mačka nebi videla strah me je bilo da se bom izgubila zato sem se obrnila in se napotila nazaj domol.Celo noč nisem spala zdelo se mi je da slišim rezgetanje  ampak to je bila samo moja domišlija zelo sem bila v skrbeh zanj  videti je bil zelo poškodovan to mi celo noč ni dalo miru.Ob 4.00 sem vzela nahrbtnik in vanj dala vse potrebno odpravila sem se v gozd.Iskala sem dve uri in še kar ni bilo nič o konju razmišljala sem če se mi je že sanjalo.Hodila sem in hodila nato se je zaslišal rezget hitro sem sledila zvoku ki me je pripeljal do njega ! Bil je tam komaj je še stal na nogah ran je imel toliko da se jih še prešteti ni dalo bil je velik in močan konj sivo rjave barve.Poskušala sem se mu približati  a konj se je prestrašil ter je začel prestrašeno rezgetati ter tacati naokoli .Iz nahrbtnika sem vzela vrv  ko sem se mu končno približala sem mu dala vrv čez vrat in ga poskušala odpeljati.Konj je bil shiran rebra so se mu videla bil je suh da je komaj še hodil.Eno uro sva hodila  ko se mi je ustavil in se nemočno ulegel na tla od  izčrpanosti in bolečine.Gledal me je  in jaz sem gledala njega takrat se mi je povrnil spomin  ko  me je Willov še zadnjič uprl oči vame in izdihnil za vedno.Začela sem se jokati saj nisem hotela da se z njim zgodi isto zato sem pograbila vrv in konja spravila nazaj na noge ter s počasi napotila dalje.Ko sva prišla sem konja dala v hlev kjer je bil prej  Willow. 

Konju sem takoj dala piti in jesti bil je vseeno tako šibek da je komaj popil kak požirek vode , hitro sem poklicala živino zdravnika on je prišel  v roku 15.min in me vprašal kako mu je ime nisem vedela kakšno ima ime nakoncu pa sem mu odgovorila da mu je ime Caleb (v prevodu to pomeni da je konj veliko preživel ampak, da je ostal močan)zdravnik ga je pregledal in takrat je sledila tragična novica.......

se nadaljuje

Tiko hors 22

 caleb 3 del

govoril je in govoril jaz sem pa samo nemočno gledala Caleba kako se bori za življenje,kako nemočno gleda in kako potiho diha nakar pa reče uspavati ga bo treba!Takrat sem ga šokirano pogledala in se zlomila pred njim spet so se mi vrnili vsi grozni spomini in neprijetni občutki nisem morala pomisliti, da bi mi pred mojimi očmi poginilo še kako bitje.Rekel mi je da so možnosti za njegovo preživetje zelo slabe in da bi bile vse operacije in zdravljenja zelo draga nato sem pa mu silovito v jezi odgovorila -prav naj stane kolikor hoče ampak jaz bom tega konja rešila pred smrtjo bila sem zelo trmasta ni me moral prepričati, da bi konja uspaval nato je pa obupal in rekel da bo konja probal rešiti pred smrtjo ampak da obstaja velika možnost da ne bo prenesel operacij in ,da pogine.Imela sem upanje v konja ves denar ki sem ga v svojem življenju našparala sem dala za zdravljenje Caleba seveda pa so pri tem pomagali tudi starši.Vsi smo imeli upanje trajalo je več mesecev da je Caleb normalno shodil bil je miren čeprav je še šepal je lahko hodil in se pasel na pašniku.Po enem letu se mu skoraj ,da ni poznalo več reber rane so postale samo majhne brazgotine ki so se komaj opazile Caleb je končno lahko nekako normalno zaživel videla sem njegovo veselje do velikega travnika in sočne trave na kratko rečeno konj je bil res srečen.Po kakem letu in pol sva bila zares navezana drug na drugega ni minel dan da nebi opazovala sončne zahode in tekla po travniku cel ljubi dan nato pa sem se odločila da ga probam zajahati.Zjutraj sem odprla sedlarno in videla zaprašeno opremo od Wilov-a odnesla sem jo do Claeba in ga osedlala strah me je bilo vračali so se mi spomini ampak sem se strahu uprla in zlezla na njegov hrbet nato sva začela hoditi Caleb je čutil moj strah, postajal je živčen nisem vedela kaj naj naredim skakal je ter brcal popolnoma sem izgubila kontrolo nad njim in hitro skočila in njega za tisti dan sva končala nikoli pa nisem pomislila na to kakšno preteklost je imel on.

se nadaljuje. oprostite za napake